Vesna Fabjan

Že četrto leto zaporedoma ena od najboljših slovenskih in svetovnih smučarskih tekačic vozi KIO.

Življenjepis Vesne Fabjan

Že kot majhna deklica sem bila polna energije in vedno pripravljena na vse dogodivščine. Izhajam iz športne družine, oče Miran je bil ves čas aktiven športnik, prav tako tudi brat Aleš, ki je prvi tekel na smučeh. Ker sem iz radovednosti večkrat odšla z njim na trening, so trenerji opazili moj talent in me povabili v klub. Začelo se je z igro, spoznala sem precej novih prijateljev in vsak trening je bil zabaven. Tako se je moja zgodba v smučarskem teku začela, ko mi je bilo 8 let.

Mnogi me sprašujejo, zakaj sem se odločila za ta šport, ki je naporen in težak. V mladosti sem se namreč zelo dobro odrezala v igrah z žogo, rada pa imam tudi alpsko smučanje. Kot otroci smo vsak prosti trenutek zime preživeli na bližnjem hribu, kjer sem se naučila veščin smučanja. Še danes občasno kdo vpraša, ali sem trenirala tudi alpsko smučanje, vendar nimam opravljenega niti osnovnega tečaja. Najverjetneje bi bila lahko uspešna tudi v teh športih, vendar so me prvi treningi smučarskega teka močno pritegnili, predvsem zaradi igre in gibanja na prostem, v čemer sem kot živahna deklica uživala. Tudi prijatelji, ki sem jih spoznala, so pomembno vplivali na vztrajanje v tem športu; s Katjo Mravlje sva še danes zelo dobri prijateljici.

Pri vsem tem imajo pomembno vlogo tudi starši, ki so me bili pripravljeni vsak dan voziti na trening in so mi stali ob strani v dobrih in slabih trenutkih. Teh ni bilo malo, vsakodnevni treningi namreč zahtevajo odpovedovanje stvarem, ki bi jih rada počela. Težko je bilo usklajevati šolske obveznosti in brez dobre volje in razumevanja učiteljev na OŠ Sražišče in kasneje profesorjev Ekonomske gimnazije v Kranju bi bilo še toliko težje. Še največ težav sem imela prav s športno vzgojo, ker zaradi vsakodnevnih treningov nisem opravljala vseh dodatnih popoldanskih obveznosti v sklopu pouka - zaradi nerazumevanja profesorja športa so bili starši enkrat celo povabljeni na govorilne ure. Kljub vsemu sem v šoli dosegala nadpovprečen uspeh, zato sem kot nadarjena športnica in dobra učenka leta 2000 prejela tudi nagrado Sklada Roka Petroviča, ki jo podeljujejo mladim športnikom, ki uspešno združujejo šport in učenje.

Trdo delo in vestnost na treningih pa sta se mi poplačala s številnimi priznanji na tekmovanjih. Še danes se rada spomnim, kako vesela sem bila prve uvrstitve med deseterico in prve diplome v otroški kategoriji. Kasneje so se vrstile zmage z medaljami in pokali na domačih, kmalu pa tudi na mednarodnih tekmovanjih. Za zmago na otroškem festivalu Topolino v Italiji sem poleg priznanja prejela še cel kup plišastih igrač in spominkov, ki jih z veseljem na vidnem mestu hranim še danes, saj mi je ta zmaga pomenila zelo veliko.

V mladinskih kategorijah sem uspešno tekmovala na evropskih pokalih, osvojila medaljo na olimpijskem festivalu evropske mladine, vrata Svetovnega pokala pa sta mi na stežaj odprla zmaga na Univerzijadi leta 2005 in leta 2008 naslov svetovne prvakinje do 23 let.

Tekmovanje na najvišjem svetovnem nivoju pa za vsakega športnika predstavlja še več odrekanja in trdega dela in to sem na svoji koži zelo dobro občutila. Neprestano potovanja, odsotnost od doma skoraj polovico dni v letu, nenehno pripravljanje prtljage in opreme ter spori v reprezentanci so sestavni del življenja vrhunskega športnika. Z leti sem se naučila, da sta za uspeh poleg trdega dela zelo pomembni dobra priprava opreme in pravilna prehrana, za premagovanje pritiskov in konfliktov, ki so javnosti ponavadi prikriti, pa je potrebna tudi psihološka priprava.

Vendar sem lahko srečna, da mi je dano uživati v lepih trenutkih, kot je prva zmaga v Svetovnem pokalu, ki sem jo osvojila leta 2010. Nepopisen občutek je, ko prvi prečkaš ciljno črto in zmagoslavno dvigneš roke ter stojiš na najvišji stopnički in prejmeš čestitke. V oči so mi stopile solze sreče, ko je komentator na televiziji moj uspeh ponazoril z besedami, da je v hladni Rusiji zacvetela pomlad - Vesna. Moj trud je bil nagrajen še čez nekaj dni ob prihodu domov, ko me je z veličastnim sprejemom pričakala velika množica domačih in prijateljev. Vsakega stiska roke sem bila vesela, zato hvala vsem, ki ste mi takrat izrekli čestitke - verjemite, to je največja vzpodbuda za naprej. Obljubljam, da se bom vsem oddolžila s še kakšnim dobrim rezultatom, in da bom ostala preprosto dekle, kot pravite, da sem.

Lepi trenutki mi dajejo motivacijo in upanje za nadaljevanje kariere, v kateri sem prepričana, da še nisem rekla zadnje besede. Športniki si vedno znova postavljamo nove cilje, še višje in višje… Potrebno je sanjam pustiti prosto pot, kajti kar upaš in sanjaš lahko tudi uresničiš!

Vesna Fabjan

Več o Vesni Fabjan : http://www.vesnafabjan.si/

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•